V ozadju razvoja cepiv
Pogovor z Evo Rogelj, članica društva VTIS, raziskovalka na Karolinska Institutet v Stockholmu
Infekcijske bolezni so skozi zgodovino oblikovale družbo, medicino in znanstveni napredek. Razvoj cepiv je eden najmočnejših načinov, kako lahko znanost neposredno izboljša zdravje milijonov ljudi po svetu.
Eva Rogelj je biokemičarka, ki svojo znanstveno pot nadaljuje na Karolinska Institutet v Stockholmu, enem vodilnih medicinskih raziskovalnih centrov na svetu. V raziskovalni skupini profesorice Karin Loré se ukvarja z raziskavami imunskih odzivov na cepiva, od laboratorijskih analiz do bioinformatičnih pristopov. Trenutno raziskuje protitelesa po cepljenju z novim cepivom proti malariji.
V pogovoru za VTIS razmišlja o svoji poti od študija v Londonu do doktorskega raziskovanja na Švedskem, o izzivih gradnje znanstvene kariere ter o tem, kako lahko raziskave cepiv prispevajo k širšemu družbenemu napredku.
Eva rogelj
10-minutno branje
Za začetek – nam lahko poveš nekaj o sebi in svoji profesionalni poti? Kako si pravzaprav prišla do biokemije in raziskovanja infekcijskih bolezni?
Od malega sem imela željo po študiju v tujini, po teh izkušnjah, spoznavanju novih kultur in pristopov ter širjenju obzorij. Takrat so bile to le sanje – »kako bom jaz iz te male Slovenije sploh prišla v tujino, to mi pač ni bilo usojeno,« sem si rekla. Nato pa se je v srednji šoli pojavila priložnost za štipendijo na Jadranskem zavodu Združenega sveta v Devinu v Italiji (United World College – UWC). Nejeverno sem se prijavila na razpis in kar nekako nepričakovano sem se že v istem letu preselila v Italijo, kjer sem dve leti kasneje tudi zaključila program mednarodne mature.
Ko sem se takrat odločala za smer študija, sem enostavno seštela 1 + 1 = 2 – všeč sta mi biologija in kemija, kar pomeni, da je študij biokemije (biologija + kemija = biokemija) pravi zame. Kmalu sem ugotovila, da mi je študij biokemije dal odlično podlago za raziskovalno delo v bioloških znanostih, ki bi ga rada aplicirala na kliničnem področju. Že dolgo so me zanimali mikroorganizmi in infekcijske bolezni, saj se mi zdi fascinantno, kako lahko tako majhni organizmi premagajo nas, velikane – če se primerjamo po velikosti. Še bolj zanimivo pa mi je bilo, da imamo proti njim tudi orožje. Predstavljajte si – ena mala injekcija cepiva in že imaš osebno vojsko za borbo proti najbolj nevarnim okužbam. Fantastično!
“Predstavljajte si – ena mala injekcija cepiva in že imaš osebno vojsko za borbo proti najbolj nevarnim okužbam.”
Dodiplomski študij si zaključila na University College London. Kako je študij v mednarodnem okolju vplival na tvoje razmišljanje o znanosti in karieri?
Že sama selitev v tujino veliko prispeva k širšemu dojemanju sveta ter k temu, kako fleksibilno in samostojno se posameznik spopada z izzivi. Takšna izkušnja te nauči prilagodljivosti, odgovornosti in tudi tega, kako pomembno je sodelovanje – posameznik lahko doseže veliko, vendar smo skupaj vedno močnejši.
Študij v mednarodnem okolju je dodatno vplival na to, kako danes razmišljam o znanosti in karieri, predvsem v smislu odprtosti za interdisciplinarne pristope, sodelovanje med različnimi okolji ter dolgoročno delo v mednarodnem raziskovalnem prostoru. Poleg tega me je življenje v tujini naučilo samoiniciativnosti in razmišljanja onkraj ustaljenih okvirjev, kar danes vidim kot pomembno prednost tako v osebnem kot poklicnem življenju.
“Takšna izkušnja te nauči prilagodljivosti, odgovornosti in tudi tega, kako pomembno je sodelovanje – posameznik lahko doseže veliko, vendar smo skupaj vedno močnejši.”
Po študiju si nekaj let delala v Novartisu, nato pa se vrnila v akademsko raziskovanje. Kaj je vplivalo na to odločitev? Kakšne razlike si opazila med delom v industriji in raziskovalnem okolju?
V življenju imam rada celostni pogled na svet. V kontekstu kariere to pomeni, da želim pridobiti celostno sliko o razvoju zdravil – od osnovne ideje, ki se rodi v laboratoriju, do regulative, proizvodnje, distribucije in na koncu, najpomembnejše, zdravljenja in okrevanja pacienta. Ravno zato sem se po končanem študiju odločila za delo v industriji na oddelku »procurementa« (t. i. nabava), ki sicer ni bil neposredno povezan z vsebinami mojega študija, mi je pa omogočil vpogled v to, kako odobreno zdravilo dejansko pride do pacienta.
V Novartisu sem imela res odlično ekipo, ki sem jo težko zapustila, vendar sem želela svoje temeljno znanje o bioznanosti iz študija biokemije nadgraditi s translacijskim znanjem. Besedo »translacija« v bioznanosti in medicini uporabljamo, ko govorimo o koraku, ko se odkritja iz laboratorija »prevedejo« v klinično rabo. Zato sem se vpisala na magistrski študij translacijske farmakologije in fiziologije – ali z lažjimi besedami, program, ki se osredotoča na razvoj zdravil celostno, od laboratorija do človeka.
Kot sem omenila prej, se že dolgo navdušujem nad cepivi, zato sem se odločila za vrnitev v akademsko raziskovanje, saj sem se želela naučiti več o cepivih. Učenje je moje osnovno vodilo v življenju. Če več znamo, bomo znali bolje pomagati, bolje razvijati in bolje odreagirati na situacije, ki jih prinese življenje.
Kar zadeva razlike med delom v industriji in akademskem raziskovanju, bi rekla, da imata več skupnega, kot si pogosto priznamo. Po mojem mnenju največjo razliko običajno naredijo ljudje, s katerimi sodeluješ, ne pa temeljne razlike med obema svetovoma. Sama imam srečo, da sem tako v Novartisu kot na Karolinskem del izjemnih ekip – tako na področju znanja kot tudi medosebnih odnosov. Všeč mi je, da lahko v obeh okoljih delam na mednarodnih projektih in prispevam k zdravju ljudi ne le lokalno, temveč tudi na globalni ravni.
Za največjo razliko pa bi vseeno izpostavila pogled na gore iz Novartisove pisarne v Ljubljani, ki ga v Stockholmu nimam (smeh).
“Učenje je moje osnovno vodilo v življenju.”
Omenila si, da te infekcijske bolezni zanimajo že dolgo in da si želela sodelovati pri razvoju cepiv. Kaj te pri tem področju najbolj motivira?
Le malo medicinskih izumov je tako močno vplivalo na življenja ljudi in jih tolikokrat rešilo kot cepiva proti nalezljivim boleznim. Področje razvoja cepiv vidim kot področje, kjer imam lahko največji vpliv na zdravje in kakovost življenja ljudi po celem svetu. Hkrati je to področje, kjer se javno zdravje in znanost zelo tesno stikata.
Cepiva so fascinantna, ker omogočajo zaščito pred infekcijskimi boleznimi z minimalnim trudom. Par injekcij – v najboljših primerih samo ena – in tvoje telo se že zna veliko bolje boriti proti okužbam. V resnici je veliko cepiv že dostopnih, vendar jih lahko vedno še izboljšamo, da bodo lažja za proizvodnjo in bolj dostopna ljudem.
Cepiva, tako kot druga področja medicine, so zrasla na plečih znanstvenikov, ki so s trdim delom prišli do odkritij, ki nam omogočajo, da so današnja cepiva varna in učinkovita. Tukaj bi posebej izpostavila Katalin Karikó, ki se je borila za nadaljnji razvoj mRNK tehnologije, kar je imelo ogromen vpliv na življenja med pandemijo.
Kar me najbolj motivira, je zavedanje, kako pomemben vpliv imajo cepiva na izboljšanje kakovosti življenja ter preprečevanje prezgodnjih smrti ali invalidnosti. Upam, da bom lahko tudi sama vsaj malo prispevala k boju proti infekcijskim boleznim.
Danes si doktorantka na Karolinska Institutet v Stockholmu. S čim se ukvarja vaša raziskovalna skupina in kakšna vprašanja skušate odgovoriti z vašimi raziskavami?
Danes sem doktorantka na Karolinskem inštitutu v Stockholmu, v raziskovalni skupini, ki jo vodi prof. Karin Loré. V skupini preučujemo, kako imunski sistem reagira na cepljenje in zakaj različne vrste cepiv delujejo različno. Naše raziskave se osredotočajo na temeljne mehanizme, ki oblikujejo kakovost in trajnost imunskega odziva po cepljenju.
Ukvarjamo se tako z novimi cepivnimi platformami (na primer mRNA in nanodelci) kot tudi z obstoječimi, že odobrenimi cepivi, ki jih preučujemo v različnih skupinah ljudi. Poseben poudarek namenjamo zgodnjim dogodkom po cepljenju – kako se cepiva obnašajo na mestu injiciranja, kako aktivirajo imunski sistem ter kako to vpliva na razvoj kakovostnih odzivov B- in T-celic. Te so ključne pri tvorbi protiteles, za katere pogosto slišimo, da so med najpomembnejšimi pri zaščiti pred infekcijskimi boleznimi.
Dolgoročni cilj je razumeti, kako oblikovati cepiva, ki sprožijo močnejšo in bolj ciljno usmerjeno imunost, omogočajo manjše odmerke ali redkejše cepljenje ter povzročajo manj stranskih učinkov.
“Področje razvoja cepiv vidim kot področje, kjer imam lahko največji vpliv na zdravje in kakovost življenja ljudi po celem svetu.”
Trenutno raziskuješ protitelesa po cepljenju z novim cepivom proti malariji. Kaj pravzaprav pomeni raziskovati imunski odziv na cepivo in zakaj je to pomembno za razvoj novih cepiv?
Raziskovanje imunskega odziva na cepivo pomeni sistematično preučevanje, kako se imunski sistem odzove po cepljenju – katere komponente se aktivirajo, kako močan in kako dolgotrajen je ta odziv ter ali je tak odziv povezan z dejansko zaščito pred boleznijo. Pri tem na primer merimo količino protiteles in njihovo funkcionalnost. Ni namreč dovolj, da je protiteles veliko; pomembno je tudi, kako močno se vežejo na tarčo in ali so sposobna učinkovito zavreti razvoj bolezni.
Pri cepivih proti malariji je to še posebej pomembno, ker je parazit Plasmodium imunološko zelo kompleksen. Velik del svojega življenjskega cikla preživi znotraj celic, zato za učinkovito zaščito ni dovolj aktivacija samo protitelesnega odziva, temveč moramo spodbuditi tudi druge dele imunskega sistema. Trenutno sta proti malariji na voljo dve cepivi, ki delujeta dobro, vendar se lahko z nadaljnjim razvojem še izboljšata.
Pri cepivih je izjemno pomembno tudi trajanje imunskega odziva. Nekatera cepiva, kot je na primer cepivo proti rumeni mrzlici, že z enim odmerkom zagotovijo vseživljenjsko zaščito, medtem ko druga, kot so cepiva proti covidu-19, zahtevajo več dodatnih odmerkov. Dolgotrajnost zaščite je lahko odvisna od lastnosti patogena, narave bolezni ali sestave cepiva.
Sodobne tehnologije nam danes omogočajo zelo natančno načrtovanje strukture cepiv, s čimer lahko izboljšamo kakovost imunskega odziva in zagotovimo boljšo ter dolgotrajnejšo zaščito tudi pri posameznikih z manj učinkovitim imunskim sistemom. Zato je poglobljeno poznavanje infekcijskih bolezni in imunskih odzivov ključno za razvoj najboljših možnih cepiv.
“Ni namreč dovolj, da je protiteles veliko; pomembno je tudi, kako močno se vežejo na tarčo in ali so sposobna učinkovito zavreti razvoj bolezni.”
Razvoj cepiv lahko neposredno vpliva na zdravje milijonov ljudi. Kako sama vidiš širši pomen svojega dela za družbo?
To me tudi žene naprej – možnost, da vsaj majhen del prispevam k boju proti nalezljivim boleznim. Kot znanstvenica imam znanje in orodja, ki jih lahko uporabim za dobro, zato svoje delo usmerjam v razvoj cepiv, ki lahko izboljšajo kakovost življenja ljudi po vsem svetu.
Verjamem tudi, da imamo znanstveniki družbeno odgovornost, da svoje znanje delimo z javnostjo na dostopen in odgovoren način. Sama želim znanost o cepivih približati ljudem, okrepiti zaupanje vanje in omogočiti odločanje na podlagi znanstvenih dokazov.
Eden od načinov za to je povezovanje s šolami. Sama se vračam na Jadranski zavod Združenega sveta v Devinu, kjer bi rada skozi delavnico o cepivih to področje približala dijakom in morda koga navdušila za kariero v znanosti o cepivih.
“Kot znanstvenica imam znanje in orodja, ki jih lahko uporabim za dobro.”
Gradnja znanstvene kariere pogosto vključuje veliko negotovosti, selitev in tekmovanja za raziskovalna mesta ali financiranje. Katere izzive si morala na svoji poti premagati in kaj ti je pri tem najbolj pomagalo?
Izzivov selitve je seveda veliko. Pri študiju v Londonu mi je pri tem izjemno pomagala štipendija Ad Futura, ki mi ni nudila le finančne podpore, temveč tudi občutek zaupanja in spodbude, da lahko naredim ta pomemben korak. Eden večjih izzivov je tudi prilagajanje drugačni delovni kulturi, pa tudi administracija v tujini – vsaka nova država ima svoj sistem, ki ga kot tujec sprva ne poznaš. Koordinacija teh procesov je lahko zahtevna, še posebej zaradi rokov in birokratskih postopkov.
V novem okolju se moraš na novo znajti, ugotoviti, kako stvari delujejo, predvsem pa si znova zgraditi mrežo prijateljev in podpore. Pri tem so mi najbolj pomagali sošolci, sodelavci in prijatelji s podobnimi izkušnjami. Posebej bi izpostavila druge Slovence v tujini, ki so imeli zelo dragocene nasvete, saj so se tudi sami soočali s podobnimi izzivi.
Kako bi primerjala raziskovalno okolje na Švedskem z izkušnjami, ki si jih imela v Sloveniji ali drugje? Se ti zdi, da obstajajo kakšne prakse ali pristopi, ki bi jih bilo smiselno prenesti tudi v slovenski raziskovalni prostor?
Raziskovalno okolje na Švedskem je mednarodno, sodelovalno in temelji na zaupanju v raziskovalce. Na Karolinskem inštitutu imamo visoko stopnjo avtonomije pri oblikovanju raziskovalnih vprašanj in organizaciji dela, hkrati pa je močno prisotno sodelovanje med akademijo, klinikami in industrijo, kar je ključno za translacijsko raziskovanje. Zelo dragocen se mi zdi tudi poudarek na ravnotežju med delom in zasebnim življenjem.
Težko pa neposredno primerjam s slovenskim raziskovalnim prostorom, saj v njem sama nisem delovala, menim pa, da slovenski znanstveniki že zelo kakovostno razvijajo svoje raziskovalno okolje. Kot možno izboljšavo vidim predvsem poenostavitev administrativnih postopkov ter večjo odprtost za tuje študente, na primer z uvedbo več magistrskih programov v angleščini, kar se je na Švedskem izkazalo kot učinkovit način spodbujanja internacionalizacije in privabljanja mednarodnih talentov.
“Raziskovalno okolje na Švedskem je mednarodno, sodelovalno in temelji na zaupanju v raziskovalce.”
VTIS povezuje Slovence po svetu in ustvarja prostor za izmenjavo znanja ter izkušenj. Kakšno vlogo ima zate takšna skupnost in kako ti pomaga pri življenju ali delu v tujini?
Društvo VTIS ima zame zelo pomembno vlogo, saj mi omogoča ohranjanje povezave z domovino in hkrati povezovanje z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje življenja in dela v tujini. Prav preko društva VTIS sem našla svoje prvo pripravništvo v podjetju Better (takrat še Marand), kar je pomembno vplivalo na moj nadaljnji karierni razvoj.
Poskušam se tudi vsako leto udeležiti Simpozija slovenskih znanstvenikov v tujini, kjer me vedno znova navdušuje znanost, ki jo Slovenci ustvarjajo po vsem svetu. Takšna srečanja mi dajejo dodatno motivacijo in navdih, da tudi sama pustim svoj (slovenski) vtis v znanosti.
“Društvo VTIS ima zame zelo pomembno vlogo, saj mi omogoča ohranjanje povezave z domovino.”
Veliko študentov razmišlja o karieri v znanosti ali biomedicini. Kaj bi svetovala nekomu, ki danes razmišlja o podobni poti?
Odločanje o smeri študija in karieri se danes pogosto zdi zelo zastrašujoče. Z razvojem umetne inteligence so mediji in družbena omrežja polni nasvetov, napovedi in pogosto tudi strašenja glede prihodnosti. Mladim znanstvenikom bi zato svetovala, naj predvsem sledijo svojim interesom in si že med študijem pridobijo čim več različnih izkušenj.
Zelo dobro je, če se zgodaj odločiš za določeno smer, na primer razvoj cepiv, in nato zavestno nabiraš izkušnje z različnimi metodami in pristopi. Če pa še nisi prepričan_a, kaj točno bi rad_a počel_a, je proaktivno pridobivanje raznolikih izkušenj – v laboratoriju in tudi zunaj njega – še toliko pomembnejše. Tako postaneš bolj zanimiv_a za prihodnje delodajalce, hkrati pa sam_a bolje spoznaš, kaj te resnično motivira.
Predvsem pa je pomembno, da ne poslušaš tistih, ki govorijo, da je nekaj pretežko. V življenju je veliko stvari zahtevnih, vendar je ob jasnem cilju pot lažja, delo pa pogosto tudi bolj izpolnjujoče.
“Predvsem pa je pomembno, da ne poslušaš tistih, ki govorijo, da je nekaj pretežko.”
Če bi lahko izpostavila eno stvar, ki jo javnost pogosto spregleda pri razvoju cepiv ali znanstvenem delu nasploh – kaj bi to bilo?
Mislim, da javnost pogosto spregleda, kako dolgotrajen, natančen in postopno grajen je razvoj cepiv oziroma znanstveno delo nasploh. Cepiva ne nastanejo čez noč – za vsakim uspešnim cepivom stojijo leta raziskav, številni poskusi, tudi neuspehi, ter stalno preverjanje varnosti in učinkovitosti.
Najbolj viden primer so mRNK cepiva, ki so postala širše prepoznavna šele med pandemijo, čeprav so bila v razvoju že dolgo pred tem – prvo mRNK cepivo proti gripi so začeli testirati že v devetdesetih letih.
Pomembno je razumeti, da je znanost proces, v katerem se znanje postopoma nadgrajuje, popravlja in izboljšuje na podlagi dokazov. Prav ta transparentnost in samokritičnost znanosti sta njeni največji prednosti, a ju javnost včasih napačno razume kot neodločnost ali nezanesljivost.
Zavedanje tega bi lahko pripomoglo k večjemu zaupanju v znanstvene rezultate in v cepiva kot eno najučinkovitejših preventivnih sredstev v boju proti infekcijskim boleznim.
“Cepiva ne nastanejo čez noč – za vsakim uspešnim cepivom stojijo leta raziskav, številni poskusi, tudi neuspehi, ter stalno preverjanje varnosti in učinkovitosti.”
Pogovor z Evo Rogelj odpira vpogled v svet sodobnih biomedicinskih raziskav, kjer se prepletajo laboratorijsko delo, podatkovna analiza in globalno sodelovanje. Njena pot kaže, da razvoj cepiv ni le znanstveni izziv, temveč tudi proces, ki zahteva vztrajnost, interdisciplinarno razmišljanje in dolgoročno zavezanost izboljševanju zdravja ljudi.
V VTIS želimo tudi v prihodnje predstavljati podobne izkušnje. Če živite, študirate ali delate v tujini in bi želeli svojo zgodbo deliti z našo skupnostjo, nam lahko pišete na pisarna@drustvovtis.si.