Študij v tujini in razlike med ZDA in Slovenijo
Izkušnja članice VTIS Katarine Puš
O študiju v tujini pogosto govorimo skozi priložnosti in reference, redkeje pa skozi vprašanje, kaj se z znanjem zgodi, ko se vrnemo.
Pogovor s Katarino Puš odpira razmislek o razlikah med raziskovalnima okoljema v ZDA in Sloveniji ter o pomenu kritičnega prenosa znanja v domače okolje.
KATARINA
PUŠ
5-minutno branje
Kako bi se sama na kratko predstavila in s čim se trenutno ukvarjaš?
Po izobrazbi sem magistrica kineziologije in trenutno zaključujem doktorski študij na istem področju. Raziskovalno se ukvarjam s procesi staranja, s posebnim poudarkom na spremembah skeletnih mišic pri sarkopeniji.
Sarkopenija je stanje, za katerega sta značilna upad mišične moči in mišične mase ter predstavlja vse pogostejši zdravstveni problem v sodobni družbi, zlasti kot posledica telesne neaktivnosti.
Kako si doživela študij in delo v ameriškem raziskovalnem okolju ter kaj te je pri tem najbolj zaznamovalo ali presenetilo?
V Združenih državah Amerike sem imela priložnost doživeti dve zelo različni, a zame izjemno pomembni akademski izkušnji. Prva sega kar nekaj let nazaj, ko sem v okviru športne štipendije opravila prvi letnik dodiplomskega študija na University of Texas at San Antonio. To je bila moja prva izkušnja s študijem v tujini in hkrati prvo resno srečanje z drugačnim akademskim sistemom.
Študij v ZDA mi je takrat odprl številna nova zanimanja, predvsem pa mi pokazal bolj praktično, interdisciplinarno in podporno naravnano študijsko okolje v primerjavi s kasnejšim študijem v Sloveniji.
Druga izkušnja je bila bistveno drugačna, saj je bila izključno raziskovalna. Kot gostujoča raziskovalka v okviru Fulbrightove štipendije na Albert Einstein College of Medicine v New Yorku sem se prvič zares srečala z ameriškim raziskovalnim okoljem.
“Najbolj me je zaznamovala izjemna raziskovalna dinamika, visoka stopnja sodelovanja med različnimi strokami ter odprta in spodbudna kultura razprav. Zanimiva je tudi razsežnost raziskovalne infrastrukture in organiziranost samega dela.”
Čeprav sta ti si ti dve izkušnji zaradi različnih zveznih držav, institucij in osebnega razvoja težko primerljivi, imata zelo pomembno skupno točko in sicer izjemno veliko možnosti na več področjih. Raznolika infrastruktura, raznolikost ljudi, ki jih srečuješ in na koncu raznolikost interestov je tisto, kar ameriško okolje dela zanimivo.
Katere razlike med okolji si najbolj opazila v načinu dela, podpori raziskovalcem, pričakovanjih in kulturi raziskovanja?
Določene razlike med raziskovalnima okoljema so težko neposredno primerljive že zaradi same velikosti in organizacije institucij. V Sloveniji delam na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, ki je v svetovnem merilu relativno majhna raziskovalna institucija. V ZDA pa sem bila vključena v bistveno večja akademska okolja.
Že univerza v Teksasu je imela okoli 30.000 študentov, medtem ko je Albert Einstein College of Medicine del velikega in izjemno raziskovalno intenzivnega medicinskega centra.
“Pomembna razlika se kaže v organiziranosti raziskovalnega dela. V ameriškem okolju je delo izrazito strukturirano in specializirano, kjer ima vsak član raziskovalne skupine jasno opredeljeno vlogo in specifično strokovno področje, ki se dopolnjuje z delom drugih. ”
Takšna organizacija omogoča zelo učinkovito timsko delo in hitro napredovanje raziskav. V slovenskem okolju pa so raziskovalci pogosto širše usmerjeni in vključeni v več vidikov raziskovalnega procesa, kar zahteva večjo prilagodljivost, hkrati pa omogoča celosten vpogled v raziskovalno delo in večjo vsebinsko širino.
Obe ureditvi imata svoje prednosti. Ameriški sistem spodbuja visoko stopnjo specializacije in produktivnosti, slovensko okolje pa omogoča širše kompetence, večjo avtonomijo in tesnejše sodelovanje znotraj manjših raziskovalnih skupin.
Prav izkušnja obeh sistemov mi je dala vpogled v to, kako se različni pristopi lahko smiselno dopolnjujejo.
Kako vidiš pomen prenosa znanja iz tujine v domače okolje in kateri izzivi pri tem najpogosteje nastopijo?
Prenos znanja in izkušenj iz tujine v domače okolje mi pomeni predvsem odgovornost in priložnost. Izkušnje, ki sem jih pridobila v tujini, niso pomembne le za osebno rast, temveč ponujajo tudi vpogled v dobre prakse, ki jih je mogoče smiselno prenesti in prilagoditi slovenskemu okolju.
Velikokrat slišimo, da se v tujini »cedita med in mleko«, vendar temu ni vedno tako.
“Vsako okolje ima svoje prednosti in omejitve. Prav zato se mi zdi ključno, da znamo izkušnje iz tujine kritično ovrednotiti ter iz njih prevzeti tisto, kar dejansko prispeva k izboljšanju raziskovalnega dela in delovnih pogojev v domačem prostoru.”
Kot pomembno prednost vidim predvsem možnost prenosa konkretnega znanja, metodoloških pristopov in delovnih navad, ki sem jih pridobila v mednarodnem okolju. To znanje sicer ni v celoti neposredno prenosljivo, vendar predstavlja dobre iztočnice za nadaljnje izboljšave in razvoj v domačem raziskovalnem okolju.
Med izzivi bi izpostavila predvsem miselnost, ki je včasih manj odprta za spremembe ali nove pristope. V slovenskem prostoru se lahko občasno srečamo z večjo previdnostjo do novosti ali s skepticizmom do praks, ki prihajajo iz tujine, kar lahko oteži njihovo uvajanje. Kljub temu verjamem, da se z zgledi dobrih praks in s časom, ta prostor postopno odpira.
Kot zelo pozitivno pa vidim dejstvo, da domače okolje omogoča večjo povezanost med sodelavci, lažjo komunikacijo in večjo prilagodljivost pri oblikovanju raziskovalnih vsebin.
Kako lahko raziskovanje, s katerim se ukvarjaš, prispeva k zelo konkretnim in oprijemljivim učinkom v družbi?
Res je, raziskujem staranje skeletnih mišic. Dejstvo je, da se svetovna populacija stara, saj živimo vedno dlje, hkrati pa se zaradi sodobnega načina življenja vse manj gibamo. Posledično se vse pogosteje soočamo s težavami, ki jih naši predniki v takšni meri niso poznali, kot so upad mišične moči, zmanjšana telesna zmogljivost in večje tveganje za odvisnost od pomoči drugih v starejšem obdobju.
“Vlogo raziskovanja v tem kontekstu vidim predvsem v tem, da nam omogoča boljše razumevanje, kdaj in zakaj do teh sprememb pride ter kako jih lahko preprečimo, upočasnimo ali dovolj zgodaj prepoznamo. ”
Z znanstvenimi spoznanji lahko pomembno prispevamo k oblikovanju učinkovitih preventivnih programov, razvoju smernic za telesno dejavnost ter zgodnjemu prepoznavanju funkcionalnega upada.
Konec koncev ima raziskovalno delo pomembno vlogo tudi pri dolgoročnem zmanjševanju obremenitve zdravstvenega sistema in izboljšanju kakovosti življenja v starajoči se družbi.
Kako si doživela VTIS dogodke, Simpozij in VTIS leta, kot prostor povezovanja ljudi z izkušnjo tujine in Slovenije?
VTIS se mi zdi izjemno spodbudno okolje, kjer se vedno znova srečaš z zelo zanimivimi in raznolikimi posamezniki, zato sem vesela, da sem tudi sama članica te skupnosti.
Simpozija sem se udeležila prvi dan, ko sem imela tudi vlogo moderatorke. Še posebej pomembno se mi zdi, da lahko na takšnih dogodkih slišimo, s kakšnimi zanimivimi in kakovostnimi raziskavami se ukvarjajo Slovenci v tujini. Pa ne le v raziskovanju, tudi na drugih področjih.
“Takšna srečanja ne omogočajo le izmenjave znanja, temveč tudi krepijo občutek povezanosti, spodbujajo sodelovanje in odpirajo prostor za nove ideje ter prihodnje projekte. ”
VTIS dogodke zato vidim kot pomembno stičišče znanja, izkušenj in različnih pogledov, ki bogatijo tako posameznike kot širši raziskovalni in strokovni prostor v Sloveniji.
Kakšen nasvet bi dala mladim, ki razmišljajo o študiju ali raziskovanju v tujini?
Svetovala bi predvsem, naj se na to pot podajo odprto, a hkrati realno. Izkušnja tujine je neprecenljiva, vendar ni vedno lahka - zahteva prilagodljivost, samostojnost in pripravljenost na izzive, ki niso zgolj akademske narave.
“Pri odhodu v tujino se mi zdi pomembno, da so pozorni na izbiro institucije in mentorja, saj kakovost okolja in odnosov pogosto pomembneje vplivata na izkušnjo kot sam ugled ustanove. Prav tako je dobro, da si že vnaprej zastavijo jasne cilje, kaj želijo s to izkušnjo pridobiti, katere kompetence razviti in kako to znanje kasneje uporabiti. ”
Smiselno je tudi, da se zavedajo, da vse prakse niso neposredno prenosljive v domače okolje, zato je pomemben kritičen odnos do pridobljenih izkušenj.
Najboljša izkušnja pri raziskovanju v tujini pa se mi zdi širjenje obzorij, tako strokovnih kot osebnih. Tujina omogoča stik z različnimi raziskovalnimi kulturami, načini razmišljanja in ljudmi z zelo raznolikimi ozadji.
Ta izkušnja gradi samozavest, odpira nove priložnosti in pogosto dolgoročno zaznamuje način dela ter pogled na lastno raziskovalno pot.
Za konec, katera misel te je pri izkušnji tujine najbolj zaznamovala in te še danes vodi naprej?
Če bi morala izpostaviti misel, ki me vodi skozi življenje, bi rekla, da je pomembno iti naprej brez strahu pred neznanim. Odhod v tujino ni vedno enostaven in pogosto zahteva izstop iz cone udobja, vendar prav tam nastajajo najbolj dragocene izkušnje.
Vsem, ki razmišljajo o tej poti, bi svetovala, naj si upajo, ostanejo odprti in zaupajo vase.
“Tujina ni cilj sama po sebi, temveč priložnost za rast, širjenje obzorij in za to, da se brez strahu preizkusiš v novem okolju ter se z novimi znanji in izkušnjami podaš na svojo pot, doma ali v tujini.”