Od raziskovalne ideje do znanstvenega posterja
Izkušnja mlade raziskovalke Leonore Prestreši o raziskovalni poti in prenosu znanja
Raziskovalna pot se gradi tudi skozi prve predstavitve in pogumom, da svoje delo deliš z drugimi.
V pogovoru z Leonoro Prestreši se osredotočamo na pomen znanstvenega posterja kot prvega stika z raziskovalno skupnostjo ter na izkušnjo vstopa v raziskovanje, kjer imajo vprašanja, učenje in povezovanje enako težo kot rezultati.
LEONORA
PRESTREŠI
5-minutno branje
Kako bi se na kratko predstavila kot raziskovalka in kaj te trenutno najbolj zanima?
Sem študentka zadnjega letnika enovitega magistrskega študija farmacije na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za farmacijo. Farmacija me je pritegnila že zelo zgodaj, ne le zaradi kemije, s katero se danes največ ukvarjam, temveč predvsem zaradi vprašanja, kaj lahko z znanjem dejansko naredimo za ljudi.
Že na začetku študija sem čutila, da želim več kot le opravljene izpite, želela sem razumeti, ustvarjati in znanje deliti naprej.
“Prav zato sem se tekom študija močno vključevala v različne študentske organizacije. Tam sem prvič zares občutila, kako živo lahko postane znanje, ko dobi obraz, glas in namen.”
Najbolj me je zaznamoval projekt Zdravila in mladi, ki je potekal pod okriljem Unesca. Skupaj z mojo izjemno ekipo smo izdali priročnik o pravilni rabi zdravil za mlade, z njim obiskali srednje šole po vsej Sloveniji.
Ko sem stala pred razredi in govorila o zdravilih, sem vedela, da znanje ne ostaja zapisano v zapiskih, širi se, živi in spreminja odnos mladih do zdravja. Več kot 10.000 dijakov je skozi ta projekt dobilo znanje, jaz pa sem dobila nekaj še pomembnejšega: občutek smisla.
Takrat sem razumela, da znanje največ pomeni, ko ga deliš.
Kako in kdaj si prvič vstopila v raziskovalno delo in ali je bil pri tem kakšen prelomni trenutek?
Odgovor je prišel skoraj po naključju. Proti koncu tretjega letnika me je mentor povabil k sodelovanju pri raziskovalnem projektu na Katedri za farmacevtsko kemijo. Sprva brez velikih pričakovanj, a z veliko radovednosti, sem naredila prvi korak v raziskovanje in prav tam se je nekaj premaknilo.
“Prvič sem zares začutila, kako se ideja rodi iz vprašanja, kako se preoblikuje v hipotezo, nato v spojino, rezultat in včasih tudi v neuspeh. Raziskovanje me je naučilo potrpežljivosti, dvoma in vztrajnosti. ”
V zadnjih dveh letih sem se zato vse bolj zavestno podala na raziskovalno pot, predvsem na področje protibakterijskih učinkovin.
Danes vem, da je to prostor, kjer želim rasti. Ob tem sem iskreno hvaležna mentorju, kolegom in sodelavcem, ki so me na tej poti usmerjali, podpirali in mi s svojim znanjem omogočili razvoj, brez njihovega zaupanja in podpore ta zgodba ne bi bila enaka.
Kakšno vlogo je imel VTIS pri tvojem razmisleku o raziskovalni poti?
Prav v obdobju, ko sem se vse bolj zavestno usmerjala v raziskovalno delo, se je v mojem življenju pojavil tudi VTIS - Društvo v tujini izobraženih Slovencev.
Moja vpletenost v društvo se ni začela na VTIS Simpoziju, temveč že prej, skozi VTIS mentorstvo.
V pogovorih z mentorjem Gregorjem Bordonom sem prvič dobila prostor, da sem o raziskovanju razmišljala širše, ne le skozi trenutno nalogo ali projekt, temveč skozi vprašanja, kaj želim s tem znanjem narediti, kam me zanima iti in kakšne so realne možnosti nadaljnjega razvoja.
Ti pogovori so mi pomagali postavljati stvari v kontekst in si dovoliti razmišljati dlje od naslednjega izpita ali eksperimenta.
“Mentorstvo mi ni dalo dokončnih odgovorov, temveč prostor za razmislek in postavljanje pravih vprašanj. Prav ta občutek podpore in refleksije pa mi je dal več samozavesti tudi pri odločitvi za sodelovanje na VTIS Simpoziju.”
VTIS sem začela doživljati kot okolje, ki spodbuja razmišljanje, rast in povezovanje, ne le kot dogodek ali program.
Kaj te je spodbudilo k znanstvenemu posterju in prijavi na VTIS Simpozij?
Ko smo s kolegi s fakultete konec oktobra pripravljali znanstveni članek za objavo in sem zasledila priložnost za predstavitev posterja na VTIS Simpoziju, sem v tem videla priložnost, da se preizkusim v drugačni obliki predstavitve svojega raziskovalnega dela.
V tem sem prepoznala več kot le še eno predstavitev rezultatov - priložnost, da svoje delo pogledam z druge perspektive in ga predstavim širšemu krogu ljudi.
Zdelo se mi je, da gre za naravno nadgradnjo raziskovalnega procesa in hkrati za izziv, ki mi lahko ponudi novo perspektivo.
Znanstveni poster sem začela dojemati kot prostor dialoga, ne le končnega rezultata.
Kako je potekala priprava posterja in kaj ti je ta proces dal?
Priprava posterja me je izzvala drugače kot laboratorijsko delo. Zahtevala je poenostavljanje, izbiranje bistvenih informacij in razmislek o tem, kako kompleksno vsebino prevesti v razumljivo zgodbo.
“Sprva sem imela precej dvomov kaj izpostaviti ali izpustiti in kako ohraniti znanstveno natančnost, hkrati pa biti razumljiva. Proces me je prisilil, da sem svoje delo pogledala z distance in ga razumela še na drugačen način.”
Pri tem mi je bila v veliko pomoč tudi VTIS ekipa, ki je pred dogodkom organizirala predavanje o pripravi znanstvenega posterja ter bila ves čas na voljo za vprašanja in usmeritve.
Ta podpora mi je dala več samozavesti in občutek, da v procesu nisem sama.
Kako sta se na VTIS Simpoziju dopolnjevali tvoji vlogi raziskovalke in moderatorke pri prenosu znanja?
Na Simpoziju sem se znašla v dveh različnih, a med seboj tesno povezanih vlogah, kot raziskovalka, ki predstavlja svoje delo, in kot moderatorka, ki soustvarja prostor za pogovor.
Ko sem se prvič postavila ob poster, nisem povsem vedela, kakšna vprašanja lahko pričakujem in kako raznolika bo publika.
Prav raznolikost obiskovalcev, od študentov do izkušenih raziskovalcev, je postala največja vrednost te izkušnje.
Vsak pogovor me je spodbudil, da sem raziskavo razložila nekoliko drugače, odvisno od sogovornika in sproti preverjala ali sem bila razumljiva.
Ko mi je obiskovalka po razlagi rekla: “Zdaj pa dejansko razumem,” sem vedela, da sem na pravi poti.
Ta trenutek mi je dal zaupanje vase in potrditev, da znam svoje znanje predati naprej.
Sam Simpozij mi je ponudil še eno dragoceno izkušnjo - moderiranje dogodka. A še pomembnejši so bili pogovori med odmori, občutek pripadnosti in energija ljudi, ki verjamejo v znanje, sodelovanje in rast.
“Vloga moderatorke mi je omogočila, da sem Simpozij doživela še z druge perspektive, ne le kot udeleženka, temveč kot nekdo, ki soustvarja prostor za pogovor, povezovanje in izmenjavo idej.”
VTIS zame danes predstavlja prostor povezovanja, izmenjave znanja in pogovorov, ki presega posamezen dogodek.
Simpozij sem doživela kot okolje, kjer se mladi raziskovalci, izkušeni strokovnjaki in tisti, ki so šele na začetku poti, srečajo na enakopravni ravni, skozi radovednost, vprašanja in medsebojno spoštovanje.
Kakšen nasvet bi dala študentom in mladim raziskovalcem?
Na VTIS Simpoziju sem prejela vprašanje, kakšen nasvet bi dala mlademu raziskovalcu, če bi lahko izbrala le enega. Moj odgovor je bil preprost.
Ne bojte se poti, ki se zdi nejasna. Prav tam se pogosto skriva največja rast.
“Vztrajajte, sprašujte, zaupajte procesu in predvsem zaupajte sebi. Ko se boste ozrli nazaj, boste videli, da so se vsi drobni koraki povezali v zgodbo, ki je resnično vaša.”
Samozavest, odpira nove priložnosti in pogosto dolgoročno zaznamuje način dela ter pogled na lastno raziskovalno pot.
Raziskovalna pot sicer ni ravna in je pogosto polna dvomov ter padcev, a kot je dejal Albert Einstein: Failure is success in progress.
Vsak neuspeh je del poti in vsak korak naprej šteje.