Pogovor s predsednico VTIS-a Bojano Selinšek: moja zgodba o skupnosti in življenju v tujini
O drobnih dejanjih v ozadju, velikih premikih skupnosti in tem, kaj te tujina resnično uči.
BOJANA SELINŠEK
5-minutno branje
Preden začnemo, nekaj osebnega
Decembra se pogosto ozremo nazaj. Reflektiramo, kaj smo naredili, kam smo prišli, kaj nas čaka.
Letos želim z vami deliti nekaj osebnega. Zgodbo o tem, zakaj sem sploh tu, zakaj vodim prostovoljsko organizacijo ob službi in zakaj verjamem, da je VTIS več kot društvo.
Kako se nekdo znajde v vlogi predsednice ?
Že sedem let sem prostovoljka v društvu. V upravni odbor ter na predsedniško vlogo me je povabila moja predhodnica Kristi Hodak. Iz društva je ustvarila brand, moja naloga pa je bila, da društvo definiram za naslednjih 10 let, vzpostavim sistem, po katerem bo lažje delovati bolj demokratično in vključujoče za vse člane in da so procesi za aktivnosti, ki se ponavljajo vsako leto, efektivni.
Moje voditeljstvo temelji na dveh stvareh; poslušanju in ustvarjanju prostora za druge. Verjamem, da voditelj ne stoji pred skupnostjo, ampak med njo in če sem to dosegla, lahko povedo samo člani, s katerimi sem imela priložnost izmenjati stik, ali jim približati društvo.
“Sem ‘system thinker’ tako da je ta naloga kot nalašč za moj karakter. Morda si nisem izbrala VTISa, ampak je VTIS izbral mene. Haha”
Kaj vas osebno vodi pri tem delu in zakaj vlogo predsednice opravljate prostovoljno, ob polni službi?
V meni je močna potreba vračati nekaj nazaj; ljudem, odnosom, skupnosti, koreninam. Pomembno mi je, da ljudje okrog mene rastejo, da so videni in povezani.
V službi delam v svetu podatkov, razvoja AI produktov in strukturiranih procesov, VTIS pa mi daje prostor, kjer lahko del sebe izrazim bolj osebno in človeško. Ko nekdo reče “hvala za povezavo” ali “hvala za mentoriranje”, vem, da je moj čas nekomu pomagal najti pogum ali naslednji korak.
Ponosna sem tudi na našo prostovoljsko skupnost. Imela sem čast sodelovati z mnogimi, ki so stopili iz cone udobja, postali moderatorji, organizatorji, javni govorniki, ali so poljudno predstavili svojo znanost, kar ni lahko, še posebej v slovenščini. To so ključne veščine, ki jih včasih ne dobimo v službi in so danes, v času umetne inteligence, še posebej dragocene.
Delno to počnem tudi zato, ker mi kot ekspatki daje občutek stabilnosti in domačnosti. Prijetno je vedeti, da kjerkoli na svetu sem, poznam Slovence, ki jih lahko z veseljem pozdravim.
Zato to delo opravljam prostovoljno, ob polni službi. Verjamem v skupnost, ki jo gradimo, in čutim privilegij, da lahko prispevam k nečemu, kar presega mene kot posameznico.
V tujini me včasih kak sodelavec vpraša, kako bi se lahko vključil v kakšno prostovoljsko delo in vedno znova se zavem, da to ni samoumevno. Ni lahko začeti in ni lahko najti prave skupnosti.
“Nikoli ne veš, kdaj bo ta nekdo tisti, ki išče priložnost, pa ne ve, si ne upa, ni razmišljal o tem. Včasih zadostuje preprosto vprašanje: “Se nam želiš pridružiti?””
Enajst let življenja v tujini vas je oblikovalo osebno in profesionalno. Kaj ste se v tem času naučili?
Ko sem leta 2014 sama odšla v tujino, nisem poznala VTIS. V prvih letih se nisem veliko povezovala s Slovenci. Nisem vedela, kje jih najti, razen v Facebook skupinah, ki so se zdele precej neosebne.
Življenje v tujini je polno majhnih, vsakdanjih izzivov, ki jih domačini ne opazijo - živijo v svojem jeziku, med svojimi ljudmi, v poznanih kodah. Spremljajo te pogledi, ki niso tvoji, naglasi, ki jih moraš pozorno poslušati, da jih razumeš, črkovanje svojega in drugih neobičajnih imen postane dnevna rutina. Za iste stvari uporabljamo različne koncepte. Na primer, že na ravni jezika mi rečemo “bolje vrabec v roki kot golob na strehi”, oni pa “a bird in the hand is worth two in the bush”.
Velika Britanija me je naučila, da nič ni samoumevno. Razrednih razlik, kot jih imamo tukaj, doma ni. Nakupujemo v "razrednih" trgovinah. Lidl za nižji sloj, Tesco za srednji, Waitrose za višji. Nauči te, da si lahko nevljuden že s preveč direktnim vprašanjem. Da lahko kupiš stanovanje, a moraš še vedno plačevati "ground rent" nekomu drugemu. Da v upravnem odboru podjetja sedi nekdo z nazivom "Baroness", ker se je rodila v pravo družino. Ko vidiš takšne neenakosti, se zaveš, kako super je Slovenija.
Tujina te nauči tudi samote, ko ni družine, znanih obrazov in malih vsakdanjih trenutkov. Tudi po enajstih letih ostaja to njen najtežji del.
“Najtežje je spoznati, da si vedno nekje vmes, med domom, ki ga poznaš in krajem, kjer živiš. Tujina te oblikuje v nekoga, ki zna stati na obeh bregovih. Zato mi je blizu poslanstvo Društva VTIS, ki je graditi most med Slovenijo in svetom ter ustvarjati skupnost, ki razume, kako je živeti med dvema domovoma.”
Kako v vsakdanu izgleda dan predsednice globalnega prostovoljskega društva?
Ker je vloga prostovoljska, je dan v veliki meri preplet med mojo redno službo in odgovornostmi v društvu. To pomeni veliko discipline.
Velik del dneva predstavljajo majhna dejanja: odgovoriti na vprašanje člana, nasloviti sodelovanje z institucijo, uskladiti podrobnost dogodka, napisati povabilo, rešiti nesporazum. Navzven so to majhne stvari.
“Kar najbolj motivira, je dnevni občutek smisla. Ne glede na tempo dneva, hitrega ali mirnega, ga največkrat zaključim s toplim občutkom, da smo povezali ljudi, ki se sicer ne bi nikoli srečali, in ustvarili priložnosti, ki jih ne bi bilo.”
Ker društvo dobro poznate od znotraj: kaj je tisto, na kar ste letos najbolj ponosni – morda nekaj, kar člani od zunaj sploh ne opazijo?
Vsaka država, kjer je VTIS prisoten (kjer imamo prostovoljske ekipe), ima letne programe aktivnosti. Potem imamo društvene globalne dogodke in aktivnosti, kot so Karierni dnevi, Prvi VTIS za vse, ki grejo v tujino, Simpozij, VTIS leta in Mentorski program, ki so namenjeni članom ne glede na lokacijo, in jih prostovoljci vodimo ob podpori pisarne društva. Prostovoljci ustvarjamo tudi povezanost na strokovni ravni, pišemo prispevke, bloge, organiziramo webinarje, delimo izkušnje in odpiramo nove ideje za aktivnosti in izmenjavo znanj.
Iz notranje perspektive vidim izjemen volumen prostovoljskega dela, ki ga javnost redko zazna.
Včasih to pomeni usklajevanje med tremi državami po službi, pošiljanje vabil pozno zvečer ali reševanje izzivov tik pred dogodkom. Veliko dela ostane nevidnega, a prav ti trenutki nas najbolj povežejo.
Tradicionalno je bila v pisarni le ena oseba, kar je ob bolezni ali menjavi službe predstavljalo velik zalogaj za prostovoljce v upravnem odboru. Letos pa smo naredili velik korak k profesionalizaciji pisarne, boljši procesi, ekipno delo, jasnejša komunikacija navzven in bolj zanesljiva podpora prostovoljcem.
“A bistvo ostaja enako, prostovoljci smo srce VTIS-a. Zaradi naše energije in predanosti VTIS ni le društvo, ampak gibanje, skupnost, ki verjame v povezovanje in prihodnost slovenstva brez meja”
Zakaj verjamete, da je VTIS prostor, kjer se lahko najde vsak, ne glede na to, kje živi ali v kateri fazi življenja je?
VTIS je živa, organska mreža Slovencev po svetu in doma. Kamorkoli greš, si lahko del VTIS. Je gibanje, ki povezuje ljudi prek držav, generacij in strok. Omogoča, da ohranimo del slovenstva ne glede na razdalje. In zaradi različnih starosti, kariernih poti in držav ustvarja ekosistem, ki raste sam po sebi. VTIS spreminja pogled na odhod in vrnitev.; iz bega možganov v kroženje znanja. Slovenijo vpenjamo v mednarodno mrežo strokovnjakov, smo ambasadorji slovenske odličnosti v tujini in si prizadevamo prispevati k napredku domače družbe.
Verjamem, da je VTIS prostor, kjer se lahko najde vsak, ker zajemamo zelo različne faze življenja in kariernih poti. Nekateri pridejo po nasvet glede vrniteve v Slovenijo ali glede študija ter prvih korakov v tujino, drugi iščejo strokovno mrežo, ki razume njihovo področje, tretji pa samo občutek skupnosti, ki ti v tujini resnično manjka. In če nečesa še ni, preprosto ustvarimo.
V tem je moč VTIS-a, ne vsiljuje ene poti, ampak ponudi okvir, znotraj katerega si lahko vsak najde svoje mesto. Nekdo pride po mentorja, drugi najde mentoriranca. Nekdo išče priložnosti za sodelovanje med državami, nekdo prostor, kjer lahko govori slovensko in deli izkušnje večjezične vzgoje otrok, ali vrnitve domov.
In kar me vedno znova prepriča, je, kako hitro se stvari zgodijo. En član potrebuje kontakt v tujini, drugi ima ravno to znanje. Nekdo želi razumeti razlike med sistemi, nekdo drug je to pot že prehodil. V eni skupnosti se srečujejo izkušnje iz celega sveta.
“Zame je VTIS postal delček Slovenije, tak, ki ga lahko vzamem s seboj kamorkoli grem in sem hvaležna za prostovoljsko izkušnjo, saj šele kot prostovoljec vidiš globino povezav in možnosti, ki jih VTIS odpira.”
Za konec, kakšno osebno sporočilo želite deliti s skupnostjo ob koncu leta?
Hvaležna sem za zaupanje, ki mi ga izkazujete v času mojega vodenja društva in za vse trenutke, ko smo skozi leto sodelovali, se učili drug od drugega ter skupaj iskali dobre rešitve. Posebej cenim vsak feedback, ki nam ga namenite, prav zaradi njega lahko izboljšujemo procese, delo pisarne in izkušnjo članov.
Vabim vas, da tudi v prihodnosti ostanete aktivni sograditelji te skupnosti. Delite svoje znanje, izkušnje, zgodbe in vprašanja – prav te stvari ustvarjajo prostor, kjer lahko drug drugemu odpremo pot ali ponudimo koristen nasvet.
“Naj vam leto, ki prihaja, prinese nove priložnosti, iskrene pogovore in občutek pripadnosti, ki jo skupaj gradimo tako doma kot po svetu.”