Od virtualnih svetov do prostorskih izkušenj: umetna inteligenca in tehnologije razširjene resničnosti
Pogovor s Tadejem Vindišem o prepletanju UI in XR, odgovornosti pri razvoju tehnologij ter vlogi skupnosti pri oblikovanju prihodnosti.
Tehnologije, kot sta umetna inteligenca in razširjena resničnost, vse bolj prehajajo iz eksperimenta v vsakdan, v delo, ustvarjanje in razumevanje sveta okoli nas.
Ob tem se odpirajo pomembna vprašanja o tem, kaj zmoremo, kam gremo in kje so meje odgovornosti.
Tadej Vindiš deluje na področju kreativnih tehnologij na Univerzi Westminster v Londonu, kjer raziskuje njihov razvoj in vpliv na družbo.
V pogovoru za VTIS razmišlja o prepletanju umetne inteligence in razširjene resničničnosti v praksi, prihodnjih prebojih ter o tem, zakaj je pomembno, da se o teh spremembah pogovarjamo širše, tudi izven strokovnih krogov.
TADEJ VINDIŠ
5-minutno branje
Za vse, ki te še ne poznajo - kako bi opisal svoje današnje delo in pot, ki te je pripeljala do področja umetne inteligence in XR?
Trenutno delujem kot Senior Lecturer na področju kreativnih tehnologij in Academic Fellow v Creative and Advanced Technologies (CAT) Lab na Univerzi Westminster v Londonu. Moje delo se nahaja na presečišču kreativnih industrij, tehnoloških inovacij in umetnosti, pri čemer me zanima predvsem, kako nove tehnologije in digitalna preobrazba ne vplivajo zgolj na posamezna orodja, temveč oblikujejo sisteme, infrastrukture in širšo družbeno realnost.
Moja pot do tega področja ni izhajala iz klasičnega tehnološkega okolja, ampak iz kulture, kar še danes pomembno oblikuje moj pristop k tehnologijam.
Ta temelji na kritični naravi umetniških praks, kjer tehnologija ni le orodje, ampak tudi prostor eksperimentacije in družbene refleksije.
Premik v bolj razvojno usmerjen pristop se je zgodil skozi sodelovanje s Kiblo v Mariboru, kjer sem spremljal njihov prehod od utopičnih hekerskih internetnih kavarn s preloma tisočletja do bolj strateškega povezovanja umetniških praks s tehnološkimi inovacijami, kar danes v širšem smislu razumemo kot kreativne industrije.
Po selitvi v London leta 2015 pa sem kot Lead Producer v podjetju Body>data>space sodeloval pri projektih na stičišču kreativnih industrij, raziskovalnih institucij, javnega sektorja in tehnoloških podjetij.
Prav to okolje mi je dalo pomemben vpogled v to, da se najbolj dinamični in inovativni premiki pogosto dogajajo na presečiščih disciplin, kjer se ista vprašanja naslavljajo iz različnih perspektiv.
Tako se je postopoma oblikoval tudi moj pristop k umetni inteligenci in razširjeni resničnosti (XR), ne kot ločenima tehnologijama, temveč kot delu širšega premika, kjer digitalna okolja postajajo infrastrukture, te tehnologije pa vse bolj aktivni akterji pri oblikovanju družbenega prostora.
Kako se danes v praksi prepletata umetna inteligenca in razširjena resničnost in kje ta kombinacija že spreminja način ustvarjanja, dela ali razvoja novih rešitev?
Preplet umetne inteligence in XR je danes najbolj viden v tem, da se potopitvene izkušnje postopoma premikajo iz vnaprej izdelanih vsebin v bolj dinamična in odzivna okolja, hkrati pa se spreminjajo tudi načini, kako ta okolja nastajajo.
Razvoj XR tehnologij je bil v zadnjem desetletju v veliki meri usmerjen v strojno opremo, od VR očal in prostorskega sledenja do naprednih sistemov zaznavanja in interakcije, z namenom izboljšanja natančnosti in tehnične uporabnosti.
Danes pa se razvoj vse bolj premika v drugo fazo, kjer ključni izziv ni več tehnologija sama, ampak njena širša uporaba.
Čeprav je bilo ustvarjenih veliko različnih vsebin, te večinoma ostajajo na ravni enkratnih izkušenj, bodisi v obliki zabavnih vsebin, iger ali specifičnih industrijskih in vojaških simulacij, zato vprašanje njihove širše aplikativne vrednosti in prehoda v splošno rabo ostaja odprto.
To se kaže tudi v ambicioznih poskusih vzpostavitve XR platform, povezanih z uporabo VR očal, ki niso dosegli pričakovanj, od platform, kot je Meta Horizon, kjer se razvoj odmika od ideje popolnoma potopitvenih virtualnih svetov, do XR projektov, kot je Microsoft HoloLens, kjer se je fokus preusmeril v druge tehnološke prioritete, predvsem na področje umetne inteligence.
To ne pomeni, da je razvoj XR zastal, ampak da se je ena njegovih ključnih vizij, predvsem ideja popolnoma potopitvenih in s tem izolativnih virtualnih svetov, izkazala za omejeno, zaradi česar se danes sektor preusmerja v nove smeri, kjer pa ima tudi umetna inteligenca vse osrednejšo vlogo.
Kje vidiš največji potencial XR in UI v prihodnjih letih? Kaj bo odločilno, da te tehnologije postanejo res širše uporabne?
Zdi se, da se več prebojev dogaja sočasno.
Kot prvo, umetna inteligenca brezkompromisno preoblikuje in pospešuje produkcijske pipeline.
Iz nekaj fotografij lahko danes v zelo kratkem času ustvarimo fotorealistične virtualne rekonstrukcije predmetov in prostorov, ali pa iz krajšega posnetka s telefonom zajamemo gibanje človeka in ga v nekaj sekundah prenesemo na 3D avatar, kar je v preteklosti zahtevalo tedne dela in specializirano opremo.
Vse pogosteje pa lahko preprosto opišemo, kaj želimo ustvariti, in to se pred nami prikaže z vedno večjo mero natančnosti.
Prav to pa pomeni, da se namesto gradnje vsebin od začetka skozi tehnično zahtevno programiranje in ročno, obrtniško modeliranje vse bolj premikamo v smer izbire, sestavljanja in prilagajanja že obstoječih ali generiranih elementov.
S tem se sama narava ustvarjalnega dela premika iz avtorstva v neke vrste kuratorstvo, kar temeljno spreminja razumevanje kreativnosti in dela kot takega, ne le znotraj XR, ampak tudi širše.
“Vedno bolj torej izbiramo in sestavljamo, vse manj pa razvijamo in gradimo.”
Na drugi strani pa se premik dogaja tudi na ravni prostora. Od izoliranih VR izkušenj, ki uporabnika z uporabo naprav na telesu izločijo iz neposrednega okolja in ga potopijo v drug svet, se premikamo k »full body immersive spaces«, kjer digitalne vsebine obdajajo uporabnika v prostoru, na stenah, stropu in pogosto tudi tleh, ter niso več ločene od realnosti, ampak postajajo del našega vsakdanjega okolja.
Zaradi razvoja strojne opreme in večje dostopnosti tovrstnih tehnologij se takšni prostori vse pogosteje pojavljajo v kulturnih, komercialnih, delovnih in raziskovalnih okoljih.
En takšen prostor trenutno razvijamo tudi v okviru CAT Laba.
Prav v tem pa vidim ključen premik, saj ne gre več za to, da gradimo nove svetove znotraj računalnikov, ampak da računalništvo vse bolj prilagajamo svetu, v katerem že živimo, in ga z njim zlivamo.
The Moonwalkers, Lightroom / Justin Sutcliffe
Kje po tvojem mnenju potekajo meje razvoja umetne inteligence in XR ter kdaj napredek postane tudi vprašanje odgovornosti?
Vsaka tehnologija s seboj ne prinaša le napredka, ampak tudi lastne posledice. Lahko bi rekli, da vsaka inovacija hkrati ustvari tudi svojo nasprotno možnost: avtomobil ni prinesel le mobilnosti, ampak tudi prometno nesrečo.
“Zato pri razvoju tehnologij ne gre le za to, kaj nam omogočajo, ampak tudi za razumevanje, kakšne nove oblike tveganj in učinkov s tem neizogibno proizvajamo.”
Umetna inteligenca danes bistveno pospešuje ustvarjanje in reprodukcijo vsebin, vendar ne gre več le za reprodukcijo, temveč za možnost popolne fabrikacije fotorealističnih podob in situacij, ki jih je vse težje razlikovati od realnosti.
To pomeni, da se zaupanje v vizualni zapis kot obliko dokaza prvič zares sistematično poruši in ga ni več mogoče vzpostaviti na enak način kot prej.
Dolgo sta fotografija in video veljala za eno ključnih oblik potrjevanja dejstev, ne le kot prikaz, ampak kot dokaz, da se je nekaj zgodilo ali obstajalo.
Manipulacija podob sicer ni nova, vendar je bila doslej omejena s tehničnim znanjem, časom in zmožnostjo zaznave, medtem ko danes prvič dobimo situacijo, v kateri je mogoče prepričljivo fabrikacijo ustvarjati hitro, množično in brez posebnega znanja, zaradi česar meja med dokumentiranim in izmišljenim skoraj izgine.
XR tehnologije to dinamiko še dodatno zaostrijo, saj ne gre več le za slike na zaslonu, ampak za izkušnjo, v katero smo neposredno vključeni.
Ko se takšne tehnologije začnejo umeščati v prostor in postajajo del našega vsakdanjega okolja, se vprašanje resničnosti ne nanaša več le na to, kar gledamo, ampak na to, kar doživljamo.
V tem smislu se približujemo točki, kjer lahko na zahtevo ustvarimo in izkusimo skoraj katerokoli verzijo realnosti, dogodkov, zgodovine ali prihodnosti, ki so vizualno in prostorsko povsem prepričljivi.
To pa odpira ključno vprašanje, kaj sploh še pomeni resničnost in kako jo kot družba prepoznavamo, preverjamo in ali ji lahko še kdaj zaupamo.
Zakaj je pomembno, da se pogovori o UI in XR ne odvijajo le znotraj strokovnih krogov, ampak tudi v širši javnosti?
Vprašanje umetne inteligence in XR ni le tehnološko vprašanje. Gre za tehnologije, ki neposredno vplivajo na to, kako delamo, komuniciramo, razumemo svet in živimo, zato razprava o njih ne more ostati omejena na strokovne kroge.
Seveda je pri razvoju in implementaciji tehnologij ključno strokovno znanje, vendar tehnologije, ki imajo moč preoblikovati družbo kot celoto, odpirajo tudi širša vprašanja odgovornosti in dolgoročnih učinkov.
Takšne tehnologije zato zahtevajo širše družbeno soglasje oziroma vsaj širše razumevanje njihovega vpliva.
“Ne gre več le za to, kaj je tehnološko mogoče, ampak za vprašanje, kako te tehnologije umeščamo v družbo ter kakšen svet želimo z njimi soustvarjati.”
Kakšne razlike opažaš med Slovenijo in tujino pri razvoju ali uporabi UI in XR? Kako se v tem prostoru pozicionira Slovenija?
Slovenija je v tem trenutku zanimiv primer, ker kot majhna država nima dosega in obsega večjih tehnoloških ekosistemov, ima pa sposobnost strateškega osredotočanja.
Pridobitev evropskega projekta za vzpostavitev Slovenske tovarne umetne inteligence (SLAIF) je izjemen dosežek, ki Slovenijo umešča v središče evropskih prizadevanj za večjo tehnološko suverenost.
To presega zgolj tehnološki razvoj. V času, ko države, kot je Francija, z lastnimi iniciativami in strateškimi vlaganji krepijo svojo digitalno suverenost, postaja jasno, da je vprašanje tehnološke infrastrukture, še posebej umetne inteligence, tudi vprašanje politične in ekonomske neodvisnosti.
“Evropa ima pri tem specifičen izziv, saj razpršenost inovacij in kapitala otežuje doseganje obsega, kot ga vidimo v večjih tehnoloških centrih. ”
V tem kontekstu je slovenski pristop še toliko bolj zanimiv, ker kaže, kako se lahko tudi manjši akterji strateško pozicionirajo znotraj tega prostora.
Če to primerjam z Združenim kraljestvom, je tam ekosistem bistveno večji, vendar tudi precej bolj odvisen od globalnih, predvsem ameriških tehnoloških platform, kar pomeni, da je razvoj v veliki meri vezan na odločitve zunanjih akterjev.
VTIS povezuje strokovnjake doma in po svetu. Kakšno vlogo imajo takšne skupnosti pri povezovanju znanja med okolji?
Skupnosti, kot je VTIS, imajo pomembno vlogo prav zato, ker omogočajo kroženje znanja med različnimi konteksti, ne le med posamezniki, ampak tudi med državami, institucijami in strokovnimi področji.
Tehnološki razvoj se namreč ne dogaja enakomerno, ampak v zelo specifičnih okoljih, predvsem znotraj globalnih centrov, kjer se koncentrirajo znanje, kapital in infrastruktura.
Za Slovenijo je pri tem zanimivo, da imamo majhen, a zelo izobražen in globalno razpršen kader, ki je pogosto vpet prav v te centre.
“Morda znamo Slovenci kar dobro “infiltrirati” takšna okolja, vprašanje pa je, kako to znanje in izkušnje učinkovito povezati nazaj v državo.”
V tem smislu so skupnosti, kot je VTIS, pomemben mehanizem, ki omogoča prav to povezovanje, hkrati pa ustvarjajo prostor, kjer se lahko takšne povezave dolgoročno razvijajo in krepijo.
Kaj je ena stvar, ki jo lahko vsak že danes naredi, da bo do umetne inteligence in novih tehnologij pristopal bolj zavestno in odgovorno?
Morda se sliši preprosto, vendar umetno inteligenco zares dojemamo šele, ko jo uporabljamo, saj njen vpliv in razsežnost postaneta jasna skozi uporabo.
Ob tem pa je ključno, da ostajamo kritični in ves čas poskušamo razumeti, kako tehnologija v osnovi deluje, kaj zmore in kje so njene omejitve.
“Najpomembneje pa je sprejeti, da sveta brez umetne inteligence ne bo več. Vprašanje zato ni, ali jo bomo uporabljali, ampak kako bomo z njo živeli.”
Umetna inteligenca in XR tehnologije že danes spreminjajo način, kako ustvarjamo, komuniciramo in doživljamo svet okoli nas. Hkrati pa odpirajo tudi pomembna vprašanja o zaupanju, odgovornosti in vlogi človeka v vse bolj digitalnem okolju. Prav zato je pomembno, da o teh spremembah razmišljamo širše in vključujemo različne poglede ter izkušnje.
V VTIS želimo tudi v prihodnje predstavljati zgodbe Slovencev, ki v mednarodnem okolju soustvarjajo razvoj znanosti, tehnologije in drugih področij ter s svojim delom prispevajo k širšemu razumevanju izzivov in priložnosti prihodnosti.
Če živite, študirate ali delate v tujini in bi želeli svojo zgodbo deliti z našo skupnostjo, nam lahko pišete na pisarna@drustvovtis.si.