Kako startup ekosistem dejansko deluje od znotraj

Kaj v startup svetu res odpira vrata, zakaj kapital ni vedno odgovor in kako nastajajo povezave, ki premikajo ekosistem.

Pogovor z Evo Bandelj

Danes se o startupih, umetni inteligenci in inovacijah govori skoraj povsod.

Veliko manj pa vidimo, kako ta svet dejansko deluje od znotraj.

Kako nastajajo povezave med startupi, investitorji, podjetji in ljudmi, ki premikajo ekosistem naprej. In kaj v tem okolju v resnici odpira vrata.

Eva Bandelj danes deluje v jedru nizozemskega startup okolja pri organizaciji Techleap, kjer sodeluje pri povezovanju startupov, scaleupov, investitorjev in podjetij ter soustvarja razvoj Nacionalnega AI Huba v Amsterdamu.

Njena pot pa ni nastala skozi en sam velik preboj, ampak skozi serijo odločitev, mednarodnih izkušenj, grajenja odnosov in pripravljenosti, da naredi korak tudi takrat, ko naslednji ni bil povsem jasen.

V pogovoru za VTIS govori o tem, kako v praksi nastajajo priložnosti v startup svetu, zakaj so odnosi pogosto pomembnejši od same ideje, kaj Nizozemska dela drugače kot Slovenija ter zakaj prihodnost pripada ljudem, ki znajo povezovati različne svetove.

EVA BANDELJ

7-minutno branje

Katera odločitev te je dejansko usmerila v mednarodno okolje?

Ko danes gledam nazaj, vidim, da me v mednarodno okolje ni usmerila ena sama velika odločitev. Bila je serija korakov, ki so se mi v tistem trenutku zdeli najbolj logični, šele kasneje pa sem opazila, da so me sistematično vodili iz Slovenije.

Prvi večji premik se je zgodil med študijem na Univerzi v Ljubljani, ko sem odšla na izmenjavo, najprej v University of Miami, potem še na rimsko La Sapienzo. Takrat sem prvič zares začutila, da želim delovati v mednarodnem okolju.

Po vrnitvi sem začela delati pri Publicisu v Ljubljani. Bili smo agencija leta, energija je bila odlična, ogromno sem se naučila, ampak nekje v sebi sem vedela, da to še ni moj končni prostor.

Naslednji korak je bil magisterij na Univerzi Warwick v Veliki Britaniji, nato zaposlitev v Londonu - najprej delo v medijih za Sky UK, potem marketing za avstralski tech unicorn. V Angliji sem ostala pet let.

Po Brexitu pa Amsterdam, kjer sta me pritegnila resnično mednarodno startup okolje ter kakovost življenja in work-life balance.

“Če bi morala izpostaviti eno stvar, ki je vse to omogočila, je bila to pripravljenost, da sem se premaknila prej, kot bi bilo udobno. Še preden sem imela vse odgovore. In ravno to je na koncu vedno odprlo naslednja vrata.”

Lahko opišeš konkreten primer, kjer se je skozi povezave odprla prava priložnost?

Najboljši primer je bil prav Techleap. Gre za nizozemsko neprofitno organizacijo, ki podpira najhitreje rastoče tehnološke scaleupe in povezuje startup ekosistem z vlado, investitorji in korporacijami.

Zanimivo je, da se na to pozicijo sploh nisem prijavila. Bil je čas covida, jaz pa sem že nekaj let delala v startup ekosistemu v Amsterdamu.

Nekdo iz mojega omrežja je razmišljal o vlogi pri Techleapu in me prosil, če ga lahko povežem z ekipo. Ker sem organizacijo dobro poznala, sem to naredila brez kakršnekoli agende. Na koncu so službo ponudili meni. To me je veliko naučilo.

“Najboljše priložnosti v mojem življenju niso prišle takrat, ko sem jih aktivno iskala. Prišle so zato, ker sem bila prisotna v ekosistemu, ker so ljudje poznali moje delo in ker sem dolgoročno gradila odnose brez neposrednega pričakovanja koristi.”

To se sicer sliši spontano, ampak v resnici ni bilo naključje. Že v Londonu sem ogromno ljudi spoznavala, jih povezovala in pomagala, kjer sem lahko. Iz tega obdobja sem zgradila mrežo, ki mi še danes odpira vrata. Odnosi se skozi leta nalagajo kot snežna kepa.

Kje v tem sistemu nastane največ vrednosti in kje se najpogosteje zatakne?

Največ vrednosti v startup svetu nastane, ko se povežeta dva svetova, ki se sicer redko srečata.

Ko tehnični founder spozna nekoga iz industrije, ki zares razume problem. Ko investitor sreča podjetje, ki rešuje konkreten družbeni ali industrijski izziv.

Najpogosteje pa se stvari zataknejo pri neusklajenih pričakovanjih.

Founder vidi investitorja kot dolgoročnega partnerja, investitor pa founderja pogosto kot enega od mnogih v portfelju.

Korporacije pravijo, da želijo sodelovati s startupi, potem pa pravni proces traja šest mesecev, startup pa rešitev potrebuje naslednji teden. Nihče ni nujno “kriv”, gre preprosto za različne hitrosti, kulture in prioritete.

Veliko razmišljam tudi o tem, kako močno je startup svet postal obseden z zbiranjem kapitala, posebno v svetu umetne inteligence.

LinkedIn je poln objav o investicijah in milijonskih rundah, bistveno manj pa govorimo o tem, koliko teh podjetij nekaj let kasneje tiho izgine.

Na koncu resnico povedo kupci, ne investicijski krogi.

Večerja z ustanovitelji podjetij- startupov

Kako v praksi nastajajo povezave med startupi, investitorji in podjetji in kaj je ključno, da te povezave dejansko delujejo?

Povezave v praksi nastajajo skozi tri kanale: dogodke, posrednike in osebna omrežja.

Dogodki ustvarijo prvi stik, organizacije kot Techleap dodajo kontekst in kredibilnost, osebni odnosi pa stvari dejansko premaknejo naprej. Ampak ena kava sama po sebi ne pomeni nič. Ključno je dolgoročno sledenje odnosom.

Tudi pri Techleapu vedno znova ugotavljamo isto stvar - ljudi povezujejo ljudje.

Ne procesi, ne LinkedIn objave, ampak nekdo, ki ti reče: “Moraš spoznati to osebo, ker vidim povezavo.”

“Najboljši connectorji niso tisti z največ kontakti, ampak tisti, ki razumejo, kdo komu lahko pomaga in v katerem trenutku.”

Kaj Nizozemska dela drugače kot Slovenija in kaj bi bilo smiselno prenesti?

Tri velike razlike.

Prva je dostopnost. Na Nizozemskem lahko brez težav pišem CEO-ju velikega scaleupa in pogosto dobim odgovor v nekaj urah ali dneh.

Moj direktor, na primer, in sodelavec ter mentor je Nizozemski princ Constantijn van Oranje, kraljev brat. Hierarhija je veliko manj izrazita kot pri nas.

Druga je kultura “doen” - kultura akcije. Slovenci smo pogosto odlični analitiki, radi planiramo in premislimo vse scenarije. Nizozemci pa pogosto najprej nekaj preizkusijo in potem iterirajo. Za startup okolje je ta hitrost ključna.

Tretja stvar pa je javno-zasebno sodelovanje. Pri Techleapu zelo jasno čutiš, da država startupov ne dojema kot obrobne teme, ampak kot strateški interes.

To je nekaj, kar bi si želela videti tudi v Sloveniji, ker imamo izjemne ljudi in veliko potenciala, pogosto pa premalo mednarodne vidnosti.

Kaj si sama naredila, kar ti je najbolj odprlo vrata v ta ekosistem?

Sistematično grajenje omrežja. Ko sem prišla v Amsterdam, sem si dobesedno naredila zemljevid organizacij in ljudi, ki sem jih želela spoznati.

Potem sem začela hoditi na dogodke. Ne s pristopom “iščem službo”, ampak z vprašanjem: kako lahko jaz prispevam vrednost?

Ena takšnih priložnosti je bila s startup pospeševalnikom, kjer sem si želela delati. Takrat niso zaposlovali. Šla sem na kavo in iz tiste kave je nastala štiriletna zgodba.

To formulo sem potem ponavljala: bodi konkretna, bodi koristna, bodi vztrajna.

Druga stvar, ki je vse spremenila, pa je bilo pisanje. Začela sem javno deliti, kaj se učim, kaj opažam v startup svetu in katere vzorce vidim.

Iz tega je zrasel LinkedIn profil s 25.000 sledilci, pa tudi knjiga Freebies for Chicas, gibanje, s katerim odpiram dostop do priložnosti, ki so pogosto rezervirane le za določene ljudi, in dva romana.

To spremeni dinamiko, ker ljudje pogosto že poznajo tvoje delo, še preden te osebno srečajo.

Kaj se v startup svetu pogosto govori, pa v praksi ne drži?

Da je vse odvisno od produkta. Mislim, da to ni res. Odličen produkt brez distribucije, omrežja in zgodbe pogosto propade.

Povprečen produkt z founderjem, ki zna povezati ljudi in zgraditi zaupanje, pa pogosto dobi drugo ali tretjo priložnost.

Podobno velja za talent. Talent sam po sebi pogosto ni dovolj. Ogromno vlogo igrajo dostop, okolje, omrežja in privilegiji.

Ravno zato me zanimajo skupnosti in povezovanje ljudi, ker dostop še vedno ni enakomerno razdeljen. Iz tega razmišljanja je nastal tudi Freebies for Chicas. Ker sem sama v svetu večkrat dobila občutek, da določene stvari “niso zame”, in sem potrebovala precej časa, da sem dojela, da to ne bi smela biti omejitev.

Veliko govoriš o povezavah, dostopu do informacij in ljudeh, ki odpirajo vrata. Kakšno vlogo imajo lahko pri tem skupnosti, kot je VTIS?

Ogromno. Skupnosti, kot je VTIS, počnejo prav tisto, kar sem skozi vso kariero videla kot najbolj dragoceno – povezujejo ljudi in odpirajo dostop.

Posebej dragocene so zato, ker premoščajo dva svetova: Slovence, ki nabirajo izkušnje in mreže v tujini, ter slovensko okolje, ki te povezave potrebuje.

To so “bridge people”, o katerih sem govorila. Sama sem si zemljevid priložnosti morala risati od začetka. Skupnost to pot lahko bistveno skrajša.

Kaj v praksi pomeni razvoj AI huba v Amsterdamu in kaj to odpira v prihodnje?

Pred kakim letom in pol smo si v Techleapu odkrito priznali eno stvar. Nizozemska ima v tehnologiji ogromno - talent, kapital, raziskave, regulativni okvir. Ampak ko gre za umetno inteligenco, nam manjka tkivo, ki vse to poveže.

Manjka prostor, kjer se najboljši AI graditelji srečajo, sodelujejo, eksperimentirajo. Brez tega ne moremo tekmovati niti s Silicijevo dolino niti s Kitajsko.

Zato gradimo AI Hub. Fizični prostor v Amsterdamu, ki odpre vrata septembra.

Fascinantno pri takem projektu je, da denar ni glavna ovira. Glavni izziv je najti pravi prostor, tak, kjer res želijo biti pravi ljudje, in iz Nizozemske in iz tujine. To je v Amsterdamu težje, kot zveni.

“Evropa potrebuje svoje AI zgodbe. Ne kopije Amerike. ”

Naše, ki temeljijo na naših prednostih - globoka raziskovalna tradicija, etični okvir, sodelovanje med disciplinami. AI Hub je en del odgovora. Ne edini, ampak pomemben.

Kako si sprejemala odločitve, ko naslednji korak ni bil jasen?

Najtežja odločitev, ki sem jo kdaj sprejela, ni imela jasne logike. Bila sem v marketingu v Londonu, na papirju je vse delovalo, dobra agencija, znano področje, ki sem ga obvladala.

In neki dan sem si morala priznati nekaj neprijetnega: utrudilo me je govoriti o stvareh. Hotela sem jih graditi. Pustila sem marketing in šla v tech. Brez zagotovila, da bom v novem polju karkoli dosegla.

Iz tiste odločitve sem se naučila to, kar danes uporabljam za vsa težka razpotja:

če moraš preveč razmišljati, ali je nekaj prava odločitev, je odgovor pogosto v tem, kako se tvoje telo počuti, ne kako se odloča um.

Veliko pomembnih premikov v moji karieri se je zgodilo tudi zato, ker sem vprašala za nasvet ali pomoč. Mentorji in ljudje okoli mene so pogosto v meni videli stvari, ki jih sama še nisem.

Kaj si se naučila na težji način?

Da ne moreš pomagati vsem in da je poskus tega oblika izčrpanja.

Leta sem delala kot da lahko. Vsako sporočilo, vsaka prošnja za pet minut kave, vsako mentorstvo. Ker sem res verjela, in delno še vedno verjamem, da je delitev dostopa najpomembnejša stvar, ki jo zmorem.

Ampak v praksi se to obrne. Razdaš se na drobno in tistim, ki bi jim zares lahko pomagala, ne ostane nič od tebe.

“Težko sem se naučila reči “ne”. Ampak “ne” na deset majhnih stvari je “da” na eno pomembno. ”

Druga lekcija, ki je s prvo povezana: dolgoročno ne moreš biti profesionalno najboljša verzija sebe, če zanemarjaš zasebno življenje.

Ko si energetsko prazen, slabše bereš ljudi, slabše pišeš, slabše presojaš.

Danes namensko ščitim čas zase, odnose, potovanja, šport in odmik od dela.

Če bi danes začela znova, kaj bi naredila drugače v prvih šestih mesecih?

Manj bi se obremenjevala s tem, da nimam vsega izračunanega. Hitreje bi se postavila pred ljudi, hitreje bi začela pisati javno in hitreje bi organizirala manjše skupnosti ali dogodke okoli stvari, ki me zanimajo.

V angleščini temu plezanju pravimo 'climbing cringe mountain' - tistemu občutku, ko se moraš izpostaviti, čeprav veš, da bo prvi korak neroden. Ampak druge poti gor ni.

“Veliko bolj pomembno je, da te pozna deset pravih ljudi, kot pa tisoč naključnih.”

In manj bi se primerjala z drugimi. Vsak ekosistem in vsaka kariera nastajata drugače. Univerzalnega recepta ni.

Kaj bi svetovala nekomu, ki razmišlja o delu v startupu, in kaj nekomu, ki želi ustvariti svojega?

Nekomu, ki razmišlja o delu v startupu, bi rekla: pojdi, ampak z odprtimi očmi. Startup ni romantika. En dan imaš občutek, da gradiš nekaj izjemnega, naslednji dan pa, da se vse podira. Oboje je del procesa.

“Nekomu, ki želi zgraditi svoje podjetje, pa bi svetovala predvsem to, naj rešuje problem, ki ga osebno zanima. ”

Startup traja leta. Če te problem zares ne zanima, energija prej ali slej izgine.

In skoraj nemogoče je graditi sam - pravi soustanovitelj in dobra ekipa pogosto odločajo o tem, ali podjetje čez nekaj let sploh še obstaja.

Kje danes vidiš priložnosti, ki jih večina spregleda ali podcenjuje?

Tri področja bi omenila.

Prvo so AI orodja za panoge, ki niso klasičen tech - zdravstvo, logistika, gradbeništvo, kmetijstvo.

Prav tam bomo po mojem videli enega največjih gospodarskih vplivov umetne inteligence v naslednjem desetletju, predvsem zato, ker gre za ogromne industrije, ki so še vedno relativno nedigitalizirane.

Drugo so startup ekosistemi zunaj največjih središč.

Vsi gledajo SF, London, Berlin ali Amsterdam, ampak naslednja velika podjetja bodo pogosto nastala tam, kjer jih danes še nihče ne pričakuje. Ljubljana ima za to ogromno potenciala.

Tretje področje pa so ljudje, ki znajo povezovati različne svetove - tehnologijo, biznis, kulturo, kreativnost, generacije.

Tako imenovani “bridge people”. Danes so njihove sposobnosti pogosto podcenjene, čez nekaj let pa bodo med najbolj iskanimi.

V VTIS želimo tudi v prihodnje predstavljati zgodbe Slovencev, ki v mednarodnem okolju soustvarjajo razvoj znanosti, tehnologije in drugih področij ter s svojim delom prispevajo k širšemu razumevanju izzivov in priložnosti prihodnosti.

Če živite, študirate ali delate v tujini in bi želeli svojo zgodbo deliti z našo skupnostjo, nam lahko pišete na pisarna@drustvovtis.si.

Uporabno za člane, IntervjuPisarna Društva VTISJuly 6, 2026